MINISTRSTVO ZA UVAŽANJE ZDRAVJA – kolumna 3.del

Ministrstvo za zdravje je bilo poleg ureditve uporabe kanabisa v medicinske namene, o čemer smo pisali v drugi kolumni, prav tako pozvano, da uredi pravno podlago za pridelavo in predelavo konoplje pri nas. Znano je, da ima Slovenija za gojenje konoplje ugodno podnebje, usposobljen kader in interdisciplinarno znanje, ki bi v skladu z ustrezno regulativo lahko omogočali samozadostnost države in pridelovanje v skladu z lastnimi standardi kvalitete in potrebami domačega trga, v primeru presežkov pa celo izvoz v tujino. Posledice takih premikov bi se v nekaj letih nedvomno odrazile recimo na stopnji brezposelnosti, kot so se tudi drugod, kjer so uvedli podobne spremembe. Kot primer vzemimo ameriško mesto Puebla, kjer so imeli pred legalizacijo konoplje leta 2014 eno najvišjih stopenj brezposelnosti v celotni zvezni državi Kolorado, od takrat pa se je s pojavom novih delovnih mest, predvsem v namen izgradnje nove infrastrukture, ta skoraj prepolovila. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da bi se dodatek te nove, dobičkonosne industrije našemu gospodarstvu poznal tudi na saldu državnega računa, ki vsakršen prihodek krvavo potrebuje. Naslednjič, ko bo zaradi pomanjkanja sredstev spet potrebno zategovati pasove in dvigovati davčne stopnje, bi bilo mogoče vredno razmisliti, ali ni bolje za spremembo kdaj poskusiti z bolj konstruktivnimi metodami, ki poleg priliva davkov še spodbujajo domače gospodarstvo in ustvarjajo nova delovna mesta.

Seveda je kot odgovor na omenjeno pobudo Ministrstvo za zdravje pripravilo svoj lastni izmaličen kvazi-predlog. Njihova verzija bi ob uzakonitvi spremenila le to, da bi po novem na recept lahko pacient dobil zgolj in samo »standardizirane cvetne vršičke« (ti bi bili prerazporejeni v II. skupino prepovedanih drog), povrhu vsega pa jih za uporabo v medicini ne bi smeli pridelovati niti slovenski kmetje, kaj šele vsak posameznik zase. Cvetne vršičke oz. kanabis bi morali torej uvažati od drugod in s tem delati dobiček tujim agronomskim podjetjem, ki že budno spremljajo dogajanje na naših tleh in čakajo na prvo priložnost, da zasedejo novonastalo tržno nišo, medtem ko bo domači kmetovalec spet izvisel.

Predlog je sprožil val pomislekov s strani stroke, poslancev Odbora za zdravstvo in splošne javnosti, najbolj zanimivo pa je, da takšni razvrstitvi nasprotujejo tudi na Ministrstvu za pravosodje in na Policiji. Glavna kritika slednjih je dvoumna razvrstitev konoplje (v II. skupini drog), kar bi še dodatno otežilo delo sodišč in policije, saj bi bilo vedno znova potrebno ugotavljati, v katero kategorijo sodi material, ki so ga zasegli. Z dosledno razmejitvijo izrazov konoplja in kanabis, o čemer pišemo v tej kolumni, bi bil ta problem elegantneje rešen. Na Generalni policijski upravi so eksplicitno zatrdili, da menijo, da sodi kanabis v celoti v II. skupino drog, na Ministrstvu za pravosodje pa sicer niso bili tako direktni in so izrazili zgolj pomisleke glede predlagane uredbe, vendar sodna praksa v Sloveniji jasno nakazuje, da je v očeh slovenskih sodnikov kanabis »lažja droga«, kot je zapisano v neki odločbi mariborskega Višjega sodišča. Ministrstvo za zdravje se je na kritike odzvalo s skrajno klišejskim in postanim odgovorom, da ob liberalizaciji politike drog ogrožamo mlade, katerim da bo konoplja še bolj dostopna in da bodo zaradi tega po njej še bolj posegali. Če pokukamo spet čez lužo, so v nedavni obsežni anketi v Coloradu, v kateri je sodelovalo več kot 17.000 najstnikov, ugotovili, da se v skoraj dveh letih po legalizaciji uporaba konoplje med najstniki ni povečala – ravno nasprotno, ta dosledno sledi padajočemu trendu iz prejšnjih let in je v letu 2015 celo prvič padla pod nacionalno povprečje (za pol odstotka). Glede na to, kako enostavno dostopna so postala omenjena dejstva, ki kontradiktirajo izjavi ministrstva, je še edina razlaga odnosa uradnikov na ministrstvu ta, da aktualnih resnic enostavno ne želijo sprejeti in še naprej prepričujejo javnost, predvsem pa sami sebe o pravilnosti svojega ravnanja. Pod pretvezo skrbi za mlade ljudi opravičujejo svoj birokratizem, ki se že približuje obliki nekega nenavadnega fetišizma.

Jasno je torej, da se zadeve premikajo, pa vendar zaradi rigidnosti pristojnega državnega aparata boleče počasi. »Rešitev« v obliki, kot si jo je zamislilo Ministrstvo za zdravje, je trenutno v fazi sprejemanja na Vladi, verjetno bo na dnevnem redu že ta teden, Združena levica pa je napovedala, da bo nadaljevala svojo kampanjo za liberalizacijo politike na tem področju. Kot kaže, bomo za konopljo še nekaj časa morali biti hud boj, najprej za pravico, da se bomo lahko z njo zdravili, nato za pravico, da jo bomo lahko pri nas pridelali in nazadnje še za pravico, da jo bomo lahko, ne da bi nam to kdorkoli moral dovoljevati, tudi uživali; in vendar se na koncu ob tem poraja misel, ki naj kljub vsemu navdaja z optimizmom: namreč, da napredka ni mogoče ustaviti, lahko ga zgolj odlašaš. Koliko časa pa ga bodo naši državniki še odlašali, bomo videli v prihodnje.